• Slovenščina
  • Italiano
  • English

Dobar dan, Srbijo! - Elektroniki DIZ Jožefa Stefana na odkrivanju Srbije

Med šolskim letom smo dijaki na spletnih straneh iskali informacije o Srbiji, o državi, ki smo jo bolj malo poznali, o njenih lepotah in ljudeh, o njeni slavni in trpki zgodovini. Pod mentorstvom profesorjev Patrizie Pettirosso, Egona Štoke, Marka Zubaliča in Borisa Artača smo najprej poiskali pot do Generalnega konzulata Republike Srbije, v tržaškem zalivu.

Na srbskem konzulatu v Trstu

V čudoviti rezidenci nad tržaškim morjem sta skupino elektronikov v petek, 19.2.2016, prisrčno sprejela konzul Ljubomir MIRKOVIĆ in gospa Ljubica, ki nas je z besedo  pospremila v osrčje Srbije, v njeno prestolnico Beograd.
Spregovorili smo tudi o končnem cilju našega projekta, ki je bil za vse nas najbolj vznemirljiv. Pripravljali smo se namreč na odhod v Beograd, na večdnevni obisk Srbije.  
S konzulom smo še skupaj nazdravili in si zaželeli, da bi se podobna srečanja še nadaljevala.

Pot v Beograd

Oberdankov trg, 29. februar, sedemintrideset dijakov, štirje profesorji, avtobus in šofer. Destinacija: Beograd. Elektronski oddelek višje srednje šole Jožefa Stefana je v vetrovnem deževnem dnevu krenil na šolski izlet proti srbski prestolnici.

Jasenovac – taborišče smrti

Prvi postanek: Jasenovac. Turoben dan je bil kot nalašč za ogled kompleksa osmih koncentracijskih taborišč iz druge svetovne vojne, ki se nahajajo na hrvaškem bregu Save. Taborišče je bilo namenjeno predvsem uničevanju Srbov, vendar so v njem izgubili življenje tudi mnogi Hrvati, Romi, Judje in Slovenci.
Sledilo je še nekaj ur vožnje, dokler nismo zvečer prispeli v Beograd, se nastanili v hotelu Šumadija, povečerjali in se sprehodili po mestnih ulicah.

BEOGRAD – sredi tehnike in kulture

Drugega dne je bil na programu obisk elektrotehniške srednje šole “Nikola Tesla”. Srbskim gostiteljem smo predstavili našo šolo in uspešno izvedeni projekt o dronih. Trije dijaki iz četrtega razreda so še večer prej vadili nastop, da bi se karseda izčrpno predstavili beograjskim sovrstnikom. Ti so nas lepo sprejeli, se tudi sami predstavili in nam razkazali svoje šolske prostore, ki vsak dan sprejemajo 1500 dijakov in 300 zaposlenih.
Po pozdravih in skupnem fotografiranju smo krenili proti bližnjemu Kalemegdanu, beograjski trdnjavi, ki stoji ob sotočju Save in Donave. Postavljena je v samem središču mesta in velja za enega najpomembnejših zgodovinskih simbolov srbske prestolnice. Obkroža ga velik park, v katerem so ob koncu 19. stoletja posadili nešteto dreves in rož.
Popoldne smo si ogledali Hišo cvetja, mavzolej nekdanjega jugoslovanskega predsednika Tita. Nekoč je Hiša cvetja služila kot pomožna pisarna, leta 1982, dve leti po predsednikovi smrti, pa je postala mavzolej.
Po večerji smo se prepustili vrvežu mesta in med sprehodom v okolici Trga Republike okusili živahnost velemesta.

V sredo zjutraj je bil na sporedu ogled muzeja velikana elektrike in magnetizma, Nikole Tesle. V svojem življenju, ki ga je namenil izključno študiju in delu, je patentiral več kot 700 izumov na področju električne energije, med katerimi so najznamenitejši večfazni indukcijski elektromotor, Teslovo navitje in turbina brez lopatic. Poslušali smo o njegovem delu, tudi sami poskusili njegove eksperimente in ga spoznali tudi kot osebnost: Tesla je trpel za obsesivno-kompulzivno motnjo, zaradi katere je bil obseden s številom 3 in njegovimi večkratniki, nikoli se ni poročil ali se nasploh ukvarjal z nežnim spolom, da bi mu to ne odtegnilo časa od študija, iz istega razloga ni nikdar imel svoje hiše, vedno je živel le v hotelih. Nedvomno gre za enega najdaljnovidnejših izumiteljev sodobne dobe, njegovi izumi na področju vrtljivih magnetnih polj in izmeničnega električnega toka so namreč omogočili elektrifikacijo sveta.
Etnografski muzej je bil naslednja etapa. V njem smo preko ogleda nekdanjih folklorističnih oblačil, notranjosti starih hiš, orodja in raznovrstnih predmetov odpotovali v davne čase in zaživeli starodavno vzdušje življenja naših staroslovanskih prednikov.
Pozno popoldne, ob sončnem zatonu, nas je na obrežju čakala manjša ladja, ki nas je peljala po reki, da smo v mrazu občudovali mestne luči, ki so se počasi začele prižigati, in tako zaključili sredin dan.

V četrtek zjutraj smo se odpeljali proti Avali, to je gora, 16 kilometrov oddaljena od Beograda, kjer stoji spomenik padlemu vojaku, mavzolej s kariatidami, ženskimi kipi v narodnih nošah vseh jugoslovanskih držav. V bližini smo si ogledali tudi spomenik sovjetskim vojnim veteranom, ki so umrli v letalski nesreči leta 1964.
Z dvigalom smo se zatem povzpeli na 200-metrski TV stolp Avale, eden zaščitnih znakov Beograda.
Popoldne je bil na programu obisk Kragujevca s tovarno Zastave, vendar je odpadel in smo zato profesorji morali poiskati alternativen načrt: nagradno igro. Pred tem smo si ogledali manjši muzej avtomobilov, ki hrani vse najstarejše avtomobilske modele, od motornih kočij do Forda iz leta 1936 in Mc Larena F1. Nato pa prva postojanka: Skadarlija, bohemska četrt, kjer so se ob koncu 19. stoletja v kavarnah zbirali mladi revolucionarji in umetniki, še danes pa ohranja tisti umetniški čar. Druga postojanka: sedež srbskega predsednika republike, ob katerem smo se za trenutek zaustavili ob srbski politiki. Tretja postojanka: trg Terazije. Četrta postojanka: cerkev Svetega Save, ena največjih pravoslavnih cerkva na svetu, ki je bila postavljena na kraju, kjer so Turki sežgali svetnikove relikvije. Dijaki so morali medtem natančno slediti razlagam in nato na podlagi točno določenih navodil izpeljati dodeljene naloge, in sicer slikanje in filmanje obiskanih krajev. Po večerji je bilo na sporedu nagrajevanje najlepših kreacij in najuspešnejših razredov. Za konec smo krasen dan zaključili v Skadarliji.

V petek sta dva profesorja šla kot predstavnika šole na obisk podjetja Mikroelektronike, ostali pa so si ogledali nogometni stadion Crvene Zvezde, kjer igra srbski nogometni klub iz Beograda, ustanovljen leta 1945.

Mikroelektronika – vez med šolo in podjetništvom

Eden izmed razlogov, zaradi katerih se je elektronska smer odločila za izlet v Beograd, je bil obisk podjetja Mikroelektronika.
Na šoli že vrsto let uporabljamo njihove razvojne plošče, s pomočjo katerih se dijaki srečujejo s svetom programiranja mikrokrmilnikov.
Še dolgo pred izletom smo vzpostavili stike s podjetjem, ki je bilo pripravljeno sprejeti dijake in jim opisati proizvodni proces. Na žalost je ogled zadnji trenutek odpadel, ker je Mikroelektronika zelo zaposlena z načrtovanjem in proizvodnjo novih aparatur. Bili so pa pripravljeni sprejeti delegacijo dveh profesorjev, ki bi kasneje dijakom lahko poročala o podjetju.
Prof. Pertot in prof. Jogan sva se tako v petek zjutraj s taksijem odpravila proti podjetju.
Vljudno naju je sprejel gospod Dušan Bajić, s katerim smo se pogovarjali na skoraj prijateljski ravni. Predstavil nama je najprej paleto proizvodov, nato še dolgoletno sodelovanje s podjetjem Microchip, proizvajalcem mikrokrmilnikov, ki jih uporabljamo na šoli.
Sledil je ogled proizvodnega procesa. Proizvodno linijo sestavljajo različni stroji za postavljanje elektronskih elementov na tiskana vezja in peči, ki pritrdijo elemente na tiskano vezje. Še posebno zanimiv je prvi tip stroja, ker se skozi okence na njem lahko opazuje, kako ročica opravlja svoje delo z vrtoglavo hitrostjo 25.000 postavljenih elementov na uro. Celotna linija sestavi vezje velikosti 5-palčnega telefona v približno sedmih-osmih minutah.
Druga faza proizvodnje je kontrola in pakiranje. Tehniki sestavljena vezja operejo, cinijo morebitne dodatne elemente, ki jih stroji ne uspejo ciniti, nato vezje testirajo in končno pakirajo.

Kar je za našo smer verjetno najzanimivejše, je možnost pripravništva. Gospod Bajić nama je razložil, da stalno iščejo dijake, ki bi pri njih opravljali delovno prakso. Sprejemajo bodisi dijake v popoldanskih urah po pouku kot tudi dijake, ki bi pri njih opravljali poletni staž. Druga možnost je posebno zanimiva za našo smer, ker bi našim dijakom dala odlično priliko osebne in strokovne rasti.
Pred odhodom naju je gospod Bajić presenetil z darilom za našo šolo. Prejeli smo kar tri sisteme za učenje programiranja mikrokrmilnikov in šest programirljivih 3-palčnih tabletov.
Poslovila sva se z občutkom, da nama je bila dana možnost srečanja s svojevrstnim in izrednim podjetjem, ter z upanjem, da bo z njim prišlo do dolgotrajnega in uspešnega sodelovanja.

Po tipičnem kosilu s pleskavico v lepinji smo se vsi skupaj odpeljali proti Muzeju aeronavtike, ki hrani številne modele letal, manjših in večjih, potniških in vojaških, starih in novejših.
Zadnji večer, zadnji pozdrav nočnemu Beogradu. Naslednji dan pa povratek domov.

Sredi Vojvodine v Novem Sadu

Čakala nas je krajša postojanka v Novem Sadu, drugem največjem srbskem mestu, ki leži ob Donavi in ki nas je takoj sprejelo s svojim prijetnim vrvežem.
S tem smo imeli za sabo še zadnjo postojanko izleta, čakala nas je le še vožnja domov. Priznati moramo, da je marsikoga od nas stisnilo pri srcu, saj se je zaključeval nepozaben teden. Skupaj smo gradili odnose, spoznavali kulturo in se poglabljali v vzdušje doslej nepoznanega mesta. Poleg tega se je med nami, tako med sošolci kot med dijaki in profesorji, ustvarilo tako posebno vzdušje, da smo se počutili kot skupina. Izlet je bil vsestransko čudovit, zaradi nepredvidljivosti, katerim smo morali biti kos, in trenutkov, v katerih je vse potekalo točno tako, kot smo si želeli, da bo.
Hvala vsem za te prekrasne dni!

Dijaki o izletu

Mislim, da je bil izlet zelo koristen, saj smo spoznali Beograd, srbsko in druge nove kulture. Zanimive so bile tudi igre, ki so si jih izmislili profesorji in ki smo jih igrali med izletom. Ne bi bilo slabo, če bi drugo leto spet šli na podoben izlet z istimi profesorji.

Matej Perčič, 2.E

Izlet je bil zelo lep in zanimiv. Spremljali so nas profesorji, ki nas ne učijo, zato smo se na izletu bolje spoznali. Profesorji so se zelo trudili, da bi se mi dijaki imeli čim bolje in da bi se ne dolgočasili. Imeli so tudi lepo idejo o nagradni igri za najboljšo fotografijo. Bili so trenutki, ko smo bili vsi resni, in trenutki, ko smo se šalili in hecali. Delovali smo kot ekipa. Upam, da bomo tako lepe izlete še ponovili.

Aleks Čuk, 2.E

Želim se zahvaliti profesorju Joganu, ki je bil vodja naše ekskurzije. Dal je vse od sebe in to je bilo vidno takoj, že ob prvem srečanju na avtobusu, ko nam je podelil kartončke, ki jih je sam pripravil, z glavnimi informacijami, telefonskimi številkami in nazivom hotela. Odličen je bil tudi pri predstavitvi krajev med vožnjo in pri vodstvu celotne ekskurzije.
Zahvaljujem se tudi vedno nasmejani profesorici Zorzut, ki je v ta izlet vložila veliko truda in skrbno pripravila razlage ob znamenitostih Beograda in Novega Sada.
Hvala tudi profesorici Pertot, ki je bila odlična vodička in vseskozi prisrčna spremljevalka, in profesorju Vescoviju, ki nas je navidez strogo, v resnici pa zelo prijateljsko spremljal in nadzoroval.

Dimitri Cacovich, 4. E

Žal se šolskih izletov ne udeležujemo samo dijaki, ampak so zraven tudi profesorji. Navadno se obe strani ne razumeta. To se večkrat dogaja zato, ker spremljevalci preveč pritiskajo na dijake, ti pa se čutijo dolžni, da jim nagajajo ali da jih ne ubogajo.
Ta izlet pa je bil različen, poseben. Odnos s profesorji ni bil "normalen", pač pa prijateljski. Zato smo bili dijaki bolj ubogljivi in na zmenkih vedno točni. V zameno so nam spremljevalci dovolili več prostega časa podnevi in tudi zvečer.
Menim tudi, da je imel izlet globlji pomen za profesorje kot za nas. Za vse štiri je to bila prva izkušnja kot spremljevalci. Ker so zelo mladi in podobne starosti, so se med sabo bolje razumeli. Končno je bil izlet uspešen v vsakem oziru in tudi tisti, ki so imeli največ dvomov, so morali priznati, da so naši profesorji opravili res odlično delo. Ni bilo enostavno improvizirati, ko je kaka dejavnost splavala po vodi, vendar so bili pri tem izvrstni.
Zato se mi zdi prav, zahvaliti se tem spremljevalcem, ki so organizirali res čudovit izlet. Upam, da bodo prihodnje leto za vodenje izleta izbrali isto ekipo.

Matej Gruden, 3.E

Najbolj sem cenil napor profesorjev spremljevalcev, da bi čim učinkoviteje zapolnili vrzeli v programu. Nagradna igra, ki sta si jo izmislili profesorici Pertot in Zorzut, je bila zabavna in včasih tudi naporna. Mislim, da ne jaz ne moji sošolci nismo nikoli doživeli tako zabavne in navdušujoče izkušnje na kakem šolskem izletu. Upam, da bomo naslednje leto uspeli iti na izlet z istimi profesorji, ker je bilo letos nepozabno.

Gabrijel Terčon, 3.E